GOSTUJOČI KOMENTAR

Jacqueline Stuart

Za iskanje, nakup in obnovo nepremičnine se je vredno potruditi ter ohraniti mirne živce, saj je življenje v Trstu lepo, naložba pa se izplača.

Cene nepremičnin takoj za italijansko mejo so precej nižje kot na slovenski obali in v Ljubljani, ki je od Trsta oddaljena okoli uro vožnje. Prav tako se kakovost življenja v osrednji Sloveniji ne more primerjati s kakovostjo, ki jo zelo zviša Mediteran.

Cene stanovanjskih nepremičnin v Trstu so za približno polovico nižje do ljubljanskih. Najnižje so na obrobjih mesta, ki mejijo na industrijska oziroma logistična središča, tam kvadratni meter stanovanja ne preseže cene 1.100 evrov, neredko so te cene nižje od tisoč evrov. Vendar si v teh predelih ne želite stanovati. Na dobrih lokacijah v središču mesta stane kvadratni meter stanovanja v povprečju 1.500 evrov. Zelo malo je novozgrajenih stanovanj tik ob obali, kjer cena doseže ali preseže tri tisoč evrov, kolikor danes stane kvadratni meter povprečnega rabljenega stanovanja v Ljubljani.

Prenovljene nepremičnine so dražje, stanovanja v višjih nadstropjih brez dvigala so cenejša. Najdejo se presenetljivo ugodna stanovanja v neposredni bližini obale v mestnem jedru. Poceni so predvsem zato, ker nimajo zagotovljenih lastnih parkirnih mest, kar mnoge kupce odvrne od nakupa. V Trstu se prodaja veliko hiš in stanovanj, banke imajo dovolj denarja, dostop do posojil je enostaven, zato je tamkajšnji trg nepremičnin kar živahen.

Lepo stanovanje na dobri lokaciji je težko najeti

Sama sem se v Trst preselila bolj po naključju kot načrtno. Podobno kot mnogi drugi. Moj sin se je, ko je hodil še v srednjo šolo, z oblikovne šole v Ljubljani prepisal na tržaško šolo, specializirano za grafično oblikovanje. V Trstu zaradi slovenske manjšine deluje precej slovenskih šol, zato ni imel nobenih težav z jezikom, saj se je v slovenskem izobraževalnem sistemu šolal že od svojega osmega leta. Prvo polletje je med tednom živel v tržaškem slovenskem dijaškem domu in se ob vikendih vračal domov, v Ljubljano. Ker mu režim v dijaškem domu ni bil všeč, sem se ga »usmilila« in se tudi sama preselila v Italijo, da bi sin lahko živel doma. In tako je tudi ostalo – še vedno živim v Italiji in delam v Ljubljani, razdaljo pa »premoščam« tako, da nekaj dni v tednu delam od doma.

Iskanje najemniškega stanovanja v Trstu je bil zelo težak podvig. Iskala sem pritlično stanovanje z izhodom na varen zunanji prostor za naši dve mački in lastno parkirno mesto. Že iz prejšnjih izkušenj dela na daljavo sem vedela, da se bom po nekaj dnevih domače pisarne počutila osamljeno. Zato sem želela v bližini stanovanja imeti kako kavarno, kamor bi se lahko zatekla po nekaj človeške bližine. Najti vse to skupaj pa je v Trstu zelo težko. Številna najemniška stanovanja ne premorejo niti kuhinje. Najemniška stanovanja v Trstu so poceni, vendar so večinoma v zelo slabem stanju. Predvidevala sem, da bova s sinom v Trstu ostala le dve leti, zato mi projekti prenov z obsežnimi gradbenimi deli niso dišali. Po večmesečnem brezuspešnem iskanju pa se je nekega dne le pojavilo lepo stanovanje v Via San Cilino v središču četrti San Giovanni. Od sinove šole je bilo oddaljeno le nekaj minut hoda, imelo je vrt in dve parkirni mesti, v neposredni bližini pa so bili mini tržnica, prodajalna sadja in zelenjave, ribarnica, mesar, lekarna in – tri kavarne. Takoj sem poklicala posrednika, se še isti dan dogovorila za ogled, se takoj odpeljala v Trst in stanovanje brez pomisleka takoj najela.

Najemnine so v Trstu dostopne, saj lastniki, ki oddajajo stanovanje, za nižje najemnine plačajo manj davka. Ti lastniki plačajo deset odstotkov davka na dobiček, kjer lahko odbijejo vse stroške. Na drugi strani plačajo lastniki, ki zaračunavajo višje najemnine, 25-odstotni davek. In kaj za Trst pomeni nižja oziroma sprejemljiva najemnina? Recimo 50 kvadratnih metrov veliko stanovanje je mogoče najeti za 400 evrov mesečne najemnine, 120 kvadratnih metrov veliko stanovanje pa za okoli 900 evrov na mesec.

Hiša po naključju

Sin je srednjo šolo končal in šel študirat na Dansko, jaz pa sem se odločila, da ostanem v Trstu in si kupim lasten dom. Življenja v Trstu sem se hitro navadila in vse bolj mi je postajalo všeč. Čeprav je Trst od Ljubljane oddaljen le nekaj več kot sto kilometrov, gre za povsem drug svet. Najbolj uživam v pregovorno dobri hrani, mediteranskem podnebju in veselem latinskem duhu, ki prežema mesto.

Začela sem iskati pritlično stanovanje s pogledom na morje in možnostjo parkiranja, kar se je izkazalo kot misija nemogoče. V Trstu so na gosto zgrajene večnadstropne stavbe, le redke imajo vrtove ali kakršenkoli drug zunanji prostor. Na voljo je sicer precej stanovanj s pogledom na morje, a navadno so vsa v višjih nadstropjih. Poleg tega sem iskala lokacijo z enostavnim dostopom do avtoceste oziroma sosesko z vsaj nekaj življenja in kavarno, v katero bi lahko zahajala peš.

Svojo hišo v vasici Contovello oziroma Kontovel po slovensko sem našla po naključju. Oglas, na katerega sem se javila, je po prenovi podstrešja v teraso obljubljal panoramske poglede na morje, vendar je bila to le prodajna vaba, saj je vas spomeniško zaščitena. Sprehod po vasici me je popolnoma prevzel. Očarali so me spokojnost in lepota vasi, terase vinogradov, ki se nizajo vse do morja, pa ogromen kostanjev drevored vzdolž osrednje vaške ulice. Bilo mi je jasno, da tu verjetno ne bom našla hiše z vrtom, a zlahka sem si predstavljala, kako zjutraj pijem kavo, posedajoč na cerkvenem dvorišču, in uživam v pogledu na morje. Kakih 50 metrov od nepremičnine, ki sem si jo prišla ogledat, pa mi je padla v oči druga hiša, ki je bila prav tako naprodaj. In v trenutku mi je postalo jasno, da sem našla svoj dom. Imela je 65 kvadratnih metrov bivalnih površin, vendar smo s predelavo dobili dodatnih 35 kvadratnih metrov. Kupila sem jo za 75 tisoč evrov.

Obnova je bila stresna

Čeprav je bila zunanjost v dobrem stanju, streha ni zamakala ter so bila lesena okna in polkna popolnoma v redu, pa je notranjost hiše potrjevala dejstvo, da se z njo ni nihče ukvarjal od takrat, ko se je njena lastnica pred 50 leti preselila k svojim otrokom. Po nakupu nepremičnine sem popisala dela in k oddaji ponudb povabila vse gradbenike, ki sem jih lahko našla. Dala sem narediti nove vodovodne in električne inštalacije, centralno ogrevanje, stopnišče med nadstropjem in podstrešjem, predelali smo podstrešje in hišo zaščitili pred vdorom vode in vlage.

Slabost nakupa takšne hiše je, da moraš v njeno prenovo vložiti ogromno časa, denarja in energije, kar seveda pomeni veliko stresa. Vendar je končni rezultat lahko točno tak, kot si ga želite. K sreči v vsaki hiši prepoznam njen potencial. In tokrat ni bilo prvič, da sem hišo v zelo slabem stanju spremenila v nekaj spektakularnega. Obnova naj bi trajala štiri mesece, in čeprav so bila dela zaradi COVID-19 nekaj časa ustavljena, je bila po šestih mesecih hiša vendarle gotova. Prenova je bila kot vsaka druga stresna, naporna in zamudna, stala me je približno toliko, kot sem plačala za hišo, torej 75 tisoč evrov. Junija lani sem se končno vselila, in čeprav sem bila prve štiri tedne brez kuhinje, sem bila tudi brez nje v novem domu – srečna.

Življenje v Kontovelu je lepo

Vas stoji na robu pečine in ima edinstven pogled na ves zaliv, Trst, Slovenijo in celo na Hrvaško. Z vespo do tržaške obale rabim le dobre četrt ure, zelo mi ustreza pestro vaško življenje. Zelo zanimivi za bivanje pa se mi zdijo tudi Barkovlje (Barcola) s pridihom morja, predel Teresiana v bližini postaje v središču mesta, kjer bodo zadovoljni vsi tisti, ki želijo imeti vse na dosegu roke, ali pa San Vito, tržaški ekvivalent ljubljanske Rožne doline, s svojimi značilnimi palačami in zelenimi vrtovi iz časov Avstro-Ogrske.

Pri vožnji na delo v Ljubljano nikoli, niti med pandemijo, nisem imela težav. Kot čezmejni delavki mi je zaradi opravljanja službe dovoljeno prečkati mejo, pot do Ljubljane traja okoli uro. Odkar so uvedli nova pravila, moram sicer enkrat na teden opraviti test za COVID-19, ki je sicer zoprn in neprijeten, a razumljiv.

Zdravstveni in šolski sistem

Italija ima odlično zdravstveno službo in večina zdravnikov govori angleško, ne pa tudi drugi zdravstveni delavci, kot so denimo receptorji ali medicinske sestre. Slovensko govoreči otroci imajo tu veliko prednost, saj lahko obiskuje šole za slovensko manjšino, ki so dobro financirane in imajo običajno majhne razrede. Moj sin je dve leti preživel v taki šoli. Poleg slovenskega, angleškega, hrvaškega in španskega jezika, ki jih je obvladal že prej, tekoče govori tudi italijanščino.

Nepremičninske storitve šepajo

V Trstu močno šepa kakovost nepremičninskih storitev, njihova raven je zelo nizka. Nepremičninski posredniki slabo dvigujejo telefone in se počasi odzivajo na poizvedbe, vendar so njihove informacije zanesljive, saj imajo vsi nepremičninski posredniki pridobljeno licenco. Zaračunavajo zelo visoke provizije, ki običajno – za kupca in prodajalca skupaj – znašajo okrog šest odstotkov. Kupec običajno plača štiriodstotno provizijo, poravnati mora še stroške notarja. Imela sem srečo, da je moj posrednik potrpežljivo čakal, da sem na banki uredila hipotekarno posojilo, kar glede na to, da sem čezmejni delavec, ni bilo povsem enostavno.

Za italijanske rezidente davek na promet z nepremičninami znaša dva odstotka, za nerezidente in italijanske prebivalce, ki kupujejo drugo stanovanjsko nepremičnino, pa kar devet odstotkov od pogodbene vrednosti. Lastnike nepremičnin vsako leto doletita še dve obdavčitvi, ki se razlikujeta glede na to, ali v nepremičnini tudi bivate. Če še niste rezident, pa to načrtujete postati, vam bodo odmerili le dvoodstotni prometni davek.

Življenjski stroški primerljivi s slovenskimi

Mnoge nepremičnine, ki se ponujajo na trgu, so potrebne bolj ali manj temeljite obnove, delo pa je v Italiji dražje kot v Sloveniji in za obrtniško uro je treba odšteti okrog 30 evrov. Rezidentom, ki dohodek prejemajo v Italiji, se v desetih letih v obliki davčnih olajšav povrne polovica stroškov obnove. Po novem pa je na voljo tudi tako imenovani Superbonus – davčna olajšava v višini 110 odstotkov stroškov za temeljito energetsko sanacijo stavbe.

Čeprav Italija slovi po zelo visokih stroških elektrike in plina, osebno ne opažam velike razlike med stroški, ki sem jih prej plačevala v Sloveniji, in temi, ki jih v Italiji plačujem danes. Bencin je v Italiji veliko dražji, zato se večina ljudi vozi čez mejo in tam napolni bencinske rezervoarje. Tudi hrana je v Italiji dražja kot v Sloveniji, čezmejni delavci pa imajo prednost, da lahko nakupujejo v Sloveniji. Restavracije so v Italiji nekoliko dražje, a kakovost na splošno upravičuje ceno.

Včasih delam tudi od doma. V Trstu je večinoma na voljo hitri širokopasovni internet, vendar ga v vasici, v kateri živim, ni, zato imam satelitsko povezavo. Deluje dobro, je poceni, kadar močna burja nagne satelitski krožnik, pokličem vzdrževalce, ki zadevo hitro naravnajo tako, da spet v redu.

Jacqueline Stuart je direktorica S-Investa, d. o. o.